Zakon o dolgotrajni oskrbi- družba prihodnosti

Zakon o dolgotrajni oskrbi (zakon o DO) bo postavil normative in pravila po katerih bomo živeli na starost. Pri tem stavi na delovno silo, na negovalce na domu, ki jo v Evropi kronično primanjkuje. V nekaterih dokumentih EU se špekulira, naj bi to vlogo, vlogo negovalcev starostnikov na domu, prevzeli migrantje.

Neformalna in formalna oskrba na domu  sta ključni novosti tega zakona in pogoj, da starejši čim dlje ostanejo v domačem okolju. Obe pa stavita na kader, ki ga v Sloveniji ni. Zakon je torej pisan za storitve, za katere pa v Sloveniji  na trgu delovne sile ni razpoložljivega kadra in ga tudi ne bo. Ob tem pa ignorira človeški potencial, ki pa ga ima Slovenija dovolj, pravzaprav vsako leto več,  in je tovrstno storitev pripravljen opravljati. Govora je seveda o plačljivih storitvah. Pa pojdimo po vrsti.

Moj prvi očitek je, da ob veliki stiski za primeren kader, ki naj bi dolgotrajno oskrbo izvajal na domu in ki je pravzaprav bistvo tega zakona, pozablja na delovno silo, ki je na voljo, to je na cca 23.000 brezposelnih oseb, starejših od 55 let, ki še niso upokojeni, za trg dela so nezanimivi in za družbo torej popolnoma nekoristni. Ob tem pa v uvodu zakon sanjari, da bi imela ta populacija, če bi se vključila v DO manjše možnosti za vstop na trg dela in bi bila zaradi tega diskriminirana. Prosim vas, snovalci zakona, zbudite se iz romantičnega sanjarjenja o vstopu starejših brezposelnih na trg dela. Ti ljudje nimajo nobenih možnosti več, da jih kdo še zaposli. Zaposlile jih ne bodo niti novo nastale agencije s koncesijo, ki bodo opravljale oskrbo na domu in ki bodo po sprejetju tega zakona zrasle kot gobe po dežju.  Pa vendar, ravno ta generacija v Nemčiji opravlja največji del neformalne oskrbe svojih domačih v domačem okolju. Prav tako je več kot 85% neformalnih oskrbovalcev v Franciji družinskih članov, ostali pa so svojci, znanci, prijatelji.

Drugi velik očitek temu osnutku zakona je, da je popolnoma ignoriral inovativne dobre prakse v Sloveniji, ki pa so že utečene in, ki bi potrebovale formalno potrditev, kar bi jim dalo še večji zagon.  Iz skrbi za starejše je popolnoma izključil oziroma, ne da veljave aktivnostim znotraj generacije, torej ignorira mlajše upokojence. Pri tem imam v mislih aktivnosti starejši za starejše. Te pobude je potisnil na rob, kot da ne obstajajo oziroma jim daje etiketo sive cone. Bolj kot vse drugo se zakon  namreč boji dela na črno. Ali ni prejemnik denarne pomoči tisti, ki bo odločil, za kakšno nego in koga se bo odločil? Naloga zakonodajalca je, da postavi okvir, normativ, znotraj katerega bo možno opravljati dolgotrajno oskrbo in pri tem vključiti vse deležnike družbe. Ob tem pa vemo, da bo bodoča pokojnina komajda zadostovala za preživetje, še posebno v enoosebnih gospodinjstvih ter da bo marsikateri zdrav in aktiven upokojenec proti plačilu pripravljen pomagati drugemu, bolj betežnemu upokojencu.

In tretji očitek: pri snovanju bi moralo sodelovati več ministrstev, pravzaprav kar vsa vlada in pa več javnosti. Povprašati bi morali tudi antropologe in še koga drugega. Pogrešam nacionalno TV ter razprave o tej temi. Na stranko upokojencev pa pozabite. Ta nima s svojo bazo skorajda nobene zveze več, le še ime. Paradoksalno pa ravno sedaj vodi Ministrstvo za zdravje, v čigar resor spada ta zakon.

Ob sprejemanju zakona o DO  se postavlja vprašanje v kakšni družbi bi pravzaprav želeli živeti. Zakonodajalec se v precejšnji meri naslanja na tako imenovane evropske trende, ki vodijo v individualizacijo, osamljenost starostnikov ter v smer, ko družba, država zagotovi večino temeljnih potreb državljana.  Zakon o DO v pretežni meri kopira nemški model, na domačo dobro prakso in pa na domače vrednote, po katerih želimo Slovenci živeti, pa je popolnoma pozabil.  In to so povezovanje znotraj družine, medsebojna sosedska pomoč in povezovanje znotraj generacije (mlajši upokojenci za starejše upokojence), skratka, upoštevanje kroga življenja in osmišljanje svojega poslanstva in smisla bivanja v tudi v življenjskem obdobju, ko se že umikano iz prvih bojnih vrst ustvarjanja dobička in ko svojo starševsko obveznost v glavnem že opravimo. Vse te aktivnosti, ki bi nas kot družbo povezovale, je potisnil v sivo cono, na področje prostovoljstva in se z njimi ni sistemsko ukvarjal. In to je po mojem mnenju največja pomanjkljivost tega zakona ter hkrati tudi nevarnost za družbo.

Preferira in utira pot v družbo individualistov, osamljenih starostnikov (pa tudi mlajših), na odtujene družine, begave otroke- vnuke itd, kar je seveda trend zahodnega sveta in cilj kapitala, saj tako stanje ustvarja odlične pogoje za potrošniško družbo. Družbo, kjer nezadovoljni posamezniki hlepijo po materialnih dobrinah,  ki naj bi jim dala občutek sreče, ki ga reklame obljubljajo. Ob večerih pa sami obsedijo pred TV ekrani, izčrpani, nezadovoljni, odtujeni, depresivni saj ima njihovo življenje komajda še smisel. Si želimo živeti v taki družbi, si želimo svojo starost preživeti v taki Sloveniji? Jaz ne in verjamem, da tudi vi ne. Krog življenja nas namreč uči vse kaj drugega.  Zato v akcijo in pošljite svoje pripombe na ta zakon.

 

2020-10-03T05:17:49+00:00

Želiš pustiti komentar?