Je kdo tam?

Vsa verovanja tega sveta nas učijo, da se s smrtjo življenje ne konča, le nadaljuje na drugi ravni. To učijo tako verovanja, ki so obstajala na zemlji pred uveljavitvijo religij, poganska verovanja, kot tudi vse obstoječe svetovne religije. Sama sem vzgojena katoličanka, to so bili tudi moji predniki. Tako verovanje ni obstalo tekom tisočih in tisočih let kar tako, brez osnove. Ljudje so marsikaj izkusili, testirali in zato se je tudi ohranilo.

Po menopavzi se pogosto vprašam, kje so moji predniki, kaj počno, ali nas v resnici vidijo, kontaktirajo z nami ipd. Čim starejša sem, bolj pogosto mi misli uhajajo k tem temam. Morda je razlog v tem, da se človek po 50. letu nekako obrne navznoter, k sebi, razmišlja o svojem poslanstvu in o smislu življenja.

V kratkem bo imela moja stara mama rojstni dan. Imela bi častitljivih 110 let. Nisem je poznala, saj je umrla nekaj let pred mojim rojstvom. Na družinskih kosilih sem od kar pomnim poslušala zgodbe iz mladosti, ki so jih pripovedovali moji strici in mama. Vedno so z veliko ljubeznijo in spoštovanjem govorili o svoji mami, moji stari mami. O njej v preteklosti nisem veliko razmišljala. Zadnja leta pa me kar vleče v kraje, kjer je živela in kjer so seveda doma moji predniki.

Pogosto pomislim nanjo, nekako mi sama pride v misel. Brez razloga ali kakšnega posebnega povoda. Le v misli mi pride. Bolj pogosto tudi grem na njen grob ter prižgem svečko. Na grobu imam močan občutek, da sem v kontaktu z njo. Tak občutek imam tudi sicer, ko sem v domačih krajih, vendar je na grobu ta občutek bolj močan. Imam občutek, kot bi me spremljala na mojih poteh in me nekako vodila. V zadnjih letih sem tudi preko jasnih znakov in ljudi, ki so vstopili v moje življenje, prepoznala njeno prisotnost. To niso bila naključja, za tem je bilo nekaj večjega, nekaj kar je izven mojega dojemanja in razumevanja sveta. Znaki so bili tako jasni, da me je dobesedno prikovalo in me iz zahvalnosti spravilo na kolena.

Pred kratkim sem bila zopet na njenem grobu in se v mislih poigravala z različnimi izzivi. Prosila sem jo, naj mi da kakšen znak, da je res v kontaktu z menoj, da si ne domišljam ali pa da vse to ni plod moje fikcije. Stala sem nekaj časa in gledala v njeno fotografijo, v njene rojstne podatke.

Naslednji dan sem odšla na neko počitniško mesto v bližini, v istem kraju. Brez kakšnega razloga sem navezala neobvezen stik z dvema starejšima gospema, ki sta se nahajali v bližini. Predvsem starejša gospa je neprestano nekako želela kontaktirati z menoj. Nisem ji namenila veliko pozornosti, saj nisem bila razpoložena za pogovor. Potem pa sem na deskah, na katerih smo ležale, dobila v prst trsko. Pri sebi nisem imela ničesar s čimer bi jo lahko odstranila. Obrnila sem se torej na tisti dve gospe, ki sta bili v bližini. Starejša je imela iglo, mlajša pa je bila celo upokojena medicinska sestra. Usedla sem se torej k njima in se zapletla v pogovor, kdo da sem, iz kje ipd. Ko sem povedala svoje ime in priimek, je nastala srhljiva tišina. Mlajša je le izdihnila »kaj takega«, starejša pa je lovila sapo. Ne bom navajala podrobnosti iz svojega življenja in iz življenj mojih prednikov, lahko le rečem, da je bila starejša gospa izredno tesno povezana z mojo staro mamo in njenim življenjem. Tako zelo in tako nenavadno, da me je spreletaval shr. Čiščenja rane zaradi trske v prstu niti čutila nisem, tako sem bila vznemirjena.

Ko sem zvečer premišljevala o tem srečanju, sem se stari mami zahvalila za njen signal. O tem ni bilo nobenega dvoma. Stara mama ali pa nekdo drug od zgoraj, se je odzval na mojo prošnjo, naj mi da kakšen znak, da je res v kontaktu z menoj. Gotovo vem, da ti občutki, ki me navdajajo, niso le plod moje domišljije. Kaj pa to pomeni za vsakdanje življenje? Pomeni to, da še bolj zaupam notranjemu glasu, ki mu z večjim zaupanjem sledim ter mu pri odločitvah dam večjo veljavo. In pa misel, da sem na neki drugi ravni povezana s svojo staro mamo, me pomirja. Hvala moja stara mama, rada te imam.

2019-07-13T06:14:40+00:00

Želiš pustiti komentar?